Beseda propolis izhaja iz grščine: pro (“pred”) in polis (“mesto”) nanašajoč se na opazovanja čebelarjev v starodavnih časih, ko so si čebele pogosto zgradile steno iz propolisa pred vhodom v njihovem gnezdom (iz tega sledi “pred mestom”)
Človek je začel uporabljati že v zgodnjih časih, za različne namene in najpogosteje pa kot zdravilo ker ima protimikrobne lastnosti (Crane, 1997). Zapis iz Starogrških časov priča, da so ga takrat uporabljali za zdravljenje prask in odprtih ran, v starem Rimu pa so ga uporabljali zdravniki za obkladke. Hebrejska beseda za priopolis je tzori in njegove terapevtske lastnosti so omenjene v starem zapisu. Zapisi iz dvanajstega stoletja opisujejo uporabo propolisa za zdravljenje infekcij ust in grla in zobnega kariesa (Krell, 1996).
Ena od nemedicinskih uporab propolisa je kot lak in je bil lahko uporabljen kot posebna sestavina Stradivarijevih violin, vendar pa tega ni mogoče dokazati.

Čebele s propolisom preprečujejo proces trohnenja, s tem pa tudi širjenje infekcije in bolezni, ščiti pa jih tudi red vdorom vlage v panj, saj pa uporabljajo za zadelovanje razpok, popravilo satja, premaz notranjih sten panja. Propolis pobran iz panja je potrebno primerno obdelati z alkoholno raztopino. Je naravni antibiotik. Uporablja se za zdravljenje sluznice požiralnika, želodca in črevesja (5 do 15 kapljic v pol kozarca vode), pri raznih vnetjih ustne votline, za razkuževanje in zaščiti ran vreznin.. saj naredi tanek zaščitni sloj čez rano